2017 12 V NEZNANO12.11.2017 – V NEZNANO

Kot vsako leto, smo se tudi letos odpravili na tradicionalni izlet "v neznano", kar pomeni, da razen organizatorjev ne ve nihče, kam bomo šli.

Sodeč po velikem številu prijavljenih ima ta izlet poseben čar. Po zagotovilih Bojana in Borisa je destinacija presenečenje, nekaj novega, neznanega in zanimivega. Kljub naši navidezni brezbrižnosti, nas je firbec matral. Peljali smo se proti Ljubljani, na Lomu spili kavico in pot nadaljevali proti Štajerski. Še vedno smo ugibali kam se peljemo, ko nam je Bojan le dal namig naše destinacije. Najprej nam je ta kraj predstavil skozi zgodovino, ter znamenitostih v tem kraju. Ugibali smo, kje je ta kraj, toda nihče izmed nas imena ni uganil. Naposled nam pove ime »Galicija«. Ojoj, večina nas je za to vas prvič slišala. Galicija je naselje deloma samotnih kmetij in zaselkov v občini Žalec na območju potoka Podsevčnica med hriboma Klumberk (628 mnm) in Goro (569 mnm ). Na področju Galicije blizu studenca Bele vode so med letoma 1824 in 1861 kopali železovo rudo. Po programu bi v tej vasi prisostvovali na vaškem martinovanju, da bi videli tamkajšnji običaj žegnanja mošta. Kljub dogovoru s tamkajšnjim turističnim društvom, so naše gostovanje odpovedali. Popoldan smo zato izkoristili za ogled jame Pekel. V vasi Galicija so nas pričakali kolegi iz tamkajšnjega društva in nas popeljali na Goro (565 m). Pot je bila lahka in primerna za vse. Speljana je čez travnike, skozi gozd, malo pred ciljem smo se vzpeli po zmerno strmi cesti, in kaj kmalu smo prispeli do Doma na Šentjungertu in nekaj metrov višje še do cerkvice sv. Kunigunde. Dom je na novo zgrajen, saj je star pogorel. Z odličnim bogračom smo utišali naše želodčke. Ob zakurjeni peči je bilo prav prijetno, toda počasi smo se morali odpraviti. V naše dnevnike smo odtisnili žig, se poslikali in se spustili v dolino, kjer nas je čakal avtobus. Ker smo bili prikrajšani za obred žegnanja mošta, smo to storili sami z našim moštom. Ob dogovorjeni uri smo bili pred vhodom v jamo Pekel, kjer nas je že čakala vodička, ki nam je s kančkom domišljije nad vhodom v jamo razkrila podobo hudiča. Pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od temperature v jami, se iz vhoda včasih kadi. zato so se predniki jame bali in jo poimenovali »jama Pekel«. Je kraška jama, stara več kot 3 milijone let in ima bogato zgodovino. Leži sredi Ponikvanskega krasa, dobre 4 km severno od Šempetra v Savinjski dolini. Je ena največjih za turiste urejenih kraških jam na Štajerskem. Jamo je izdolbel tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. 1159 metrov dolga pot po jami je lahkotno speljana in lepo vzdrževana. Jama je sestavljena iz dveh etaž. V spodnjem, vodnem delu jame pot poteka ob potoku Peklenščica in vodi do največje znamenitosti v jami podzemnega slapa s štirimi metri vodnega padca. Zgornji, suhi del jame krasijo raznoliki kapniki. V jami l živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu ter v vodi opazimo lišaje, mahove in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji. Jamo smo zapustili skozi umetno izdelan izhod na vrhu, kjer stopimo nazaj na sonce sredi prelepega pokrajinskega parka. Jama je vredna ogleda. Na poti proti domu smo se ustavili na Vranskem, kjer smo v gostili Grof imeli večerjo. Hrana, vzdušje super, toda ura nas spet podi. Pot proti Primorski je bila ob razigrani druščini prav prijetna.

Iva Šibav

2017 12 V NEZNANO1 2017 12 V NEZNANO2 2017 12 V NEZNANO3 2017 12 V NEZNANO42017 12 V NEZNANO52017 12 V NEZNANO6 2017 12 V NEZNANO7 2017 12 V NEZNANO82017 12 V NEZNANO9 2017 12 V NEZNANO10 2017 2 V NEZNANO11   2017 12 V NEZNANO122017 12 V NEZNANO132017 12 V NEZNANO14