31.07.2016 - BAVŠKI GRINTAVEC

Vzpon na Bavški Grintavec smo začeli v Zadnji Trenti. Pot nas je vodila po dolini Suhega potoka in nato skozi gozd, vse do zapuščene Planine Zapotok. Kmalu izginejo še zadnji macesni in odprejo se nam čudoviti razgledi na Jalovec, Bavški Grintavec ter vrhove nad dolino Zadnje Trente.

Pot se nato vzpenja čez travnata pobočja in nas pripelje do melišč pod Bavškim Grintavcem. Celo snežišče smo prečili v zelo položnem delu. Del poti med meliščem in grebenom pa je kar zoprn. Nič varoval, izpostavljeno pa precej. Pot se ponovno strmo vzpne in postaja vse bolj krušljiva. Vodila nas je čez ozke prehode, kjer smo morali sneti celo nahrbtnik, da smo lahko šli skozi ožino. Pot je sicer slikovito speljana skozi ožino in kanal. Malo manj slikovit je "šuder" in gladke, strme skale. Vseskozi je potrebna izredna pazljivost zaradi krušenja kamenja. Sledilo je še nekaj lažjega plezanja brez varoval po zelo krušljivem pobočju proti vrhu, ki nas je nagradil s čudovitimi razgledi na vse strani: Jalovec, Kaninsko pogorje. Proti Triglavu in pogorju Razorja pa je bil pogled zamegljen. Zadovoljni smo si na vrhu podali roke. Vsi smo bili dokaj redkobesedni, kajti zavedali smo se, da je sestop še bolj zahteven kot vzpon. Bila je potrebna maksimalna koncentracija, kajti na tako zahtevnem, krušljivem terenu napake niso dopustne. Ko je bil najhujši del za nami, smo si oddahnili, vendar je bilo iz smeri Triglava slišati grmenje, zato smo morali korak kar precej pospešiti. Pozno popoldne smo se vrnili na izhodišče. Komur je dano stopiti na vrh Bavškega Grintavca, bo še dolgo, dolgo hranil spomin na mogočno, samotno goro.

Iva Šibav