ZNAK clanek2016 - ŽIROVSKI VRH

V soboto 23. aprila smo se odpravili na pohod na Žirovski vrh in ogled podzemnih utrdb Goli vrh in Hrastov grič. Pohod je vodila Sonja, ki nas je popeljala v njene kraje.


Najprej smo se ustavili v vasi Kladje, njeni rojstni vasi. Kladje je naselje v občini Gorenja vas – Poljane. Njeni domači so nas lepo sprejeli in nas pogostili. Ogledali smo si nadvse zanimivo staro hišo z ohranjeno notranjostjo. Počakali smo še lokalnega vodiča in se počasi odpravili. Vseskozi je pot potekala deloma po gozdu deloma po jasah. Ob poti smo lahko občudovali prelepo naravo, predvsem smo bili navdušeni nad ogromno borovnicami, ki so v tem času cvetele. Rekli smo si, da jih bomo prišli nabirat, če jih zadnja pozeba ni uničila. Res jih je veliko. Nekoč je bil za domačine prodaja borovnic prvi zaslužek.
Nekaj pa moram napisati o Rupnikovi liniji.
Rupnikova linija je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Linija je potekala ob Rapalski meji , ki je potekala čez žirovsko-cerkljansko hribovje. Ime je dobila po jugoslovanskem generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku. Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo. Po napadu so Italijani mnoge utrdbe zaradi varnosti in pomanjkanja železa uničili. Utrdbe, ki so ostale na nemškem okupacijskem območju, pa so ostale bolj ali manj nedotaknjene. Po drugi svetovni vojni so postale utrdbe pozabljene, le nekatere pa je začela uporabljati JLA. Širša javnost je zanje slišala šele pred desetletjem.
Sledil je voden ogled prve utrdbe Hrastov grič. Je največja podzemna utrdba Rupnikove linije. Od vhoda do treh pehotnih še nedokončanih bojnih blokov vodijo podzemne galerije v skupni dolžini 700 m, v kateri so bili narejeni izkopi in jaški s stopniščem. Po prihodu iz utrdbe smo bili vsi presenečeni in obenem začudeni, da nam je to področje povsem neznano. Nadaljevali smo pot proti lovski koči Javorč, kjer smo si vzeli čas za malico. Med potjo smo lahko občudovali zelo lepo urejene domačije, značilne za to območje. Po hrbtu Žirovskega vrha je posejanih kar nekaj bunkerjev Rupnikove linije. Speljana je tudi tematska pot s tablami, kjer so krajši opisi načina gradnje bunkerjev ter življenja iz tistega obdobja.
Čakal nas je še ogled utrdbe na Golem vrhu. Sestavljena je iz nadzemnega visokega vršnega bunkerja ter podzemnih galerij približno 25 m globoko. Glavna galerija je dolga 200 m, ob njej pa so razvejene manjše galerije in dvorane (vojašnica z bolnišnico, skladišča, strojnica …). V utrdbi je urejena stalna razstava ostankov iz časa gradnje, v dvoranah pa se odvijajo različne prireditve – koncerti, igrane uprizoritve, balinanje z lesenimi kroglami in drugi družabni dogodki. Čakal nas je še adrenalinski izhod iz utrdbe. Najprej smo morali prestopiti 121 stopnic, ki so nas pripeljale okrogle železne line, skozi katero smo se morali skobacati, za malo bolj obilne je bilo kar nekaj težav. Tiski, ki smo prvi izstopili, smo se na račun izvedenih akrobacij ostalih dodobra nasmejali. Začelo je tudi deževati, tako, da smo kar pohiteli. Ustavili smo se pri bunkerju, kjer nas je pričakal vojak, ponudil nam je nekaj močnega, saj je bilo kar mrzlo. Notranjost bunkerja je zelo lepo urejen in je na voljo obiskovalcem.
S mini busom smo se vrnili na Sonjino domačijo, kjer nas je čakalo kosilo. Jedli smo tipično hrano za te kraje in sicer: smukavc (mineštra iz ohrovta) in ajdove žgance. Prisedel je še domačin in v prijetnem klepetu je ura kar tekla. Čas je bil za odhod. Sonjinim domačim se zahvaljujem za gostoljubje. Mi smo preživeli lep dan, spoznali smo kraje, ki so nam blizu vendar za večino neznani.

Zapisala
Iva Šibav