26.-27.8.2017 - VRBANOVE ŠPICE – TRIGLAV

Za zaključek letošnjih vzponov v visokogorju smo se preko Vrbanovih špic in Kredarice povzeli na Triglav.

Pot smo začeli v dolini Kot, najmanj oblegani izmed vseh treh ledeniških dolin pri Mojstrani. Pot se je v začetku zložno vzpenjala skozi gozd, višje so nam bila v pomoč tudi varovala in že smo bili na kamnitem pobočju, kjer smo pred seboj zagledali Debeli kamen (velik balvan na vrhu klanca). Tam nas je čakalo prvo presenečenje. Toliko kozorogov in tako blizu nas še nismo videli. Prav nič se nas niso bali. Toda kaj, ko smo morali naprej do Vrbanovih špic. Zdaj je šlo zares! Nadeli smo si čelade in varovalne pasove in se podali v skalovje. Previdnost ni bila odveč, saj je bila pot zelo težka, v pomoč pa so nam bili klini in jeklenice. Končno Spodnja Vrbanova špica visoka 2299 m. Pogled nam je segel na bližnjo Rjavino, desno na Cmir. Morali smo naprej do Staničevega doma, ampak do tam je bila še precej dolga pot, še ena špica, še višja. Pot nam je bila vsem nepoznana in nismo vedeli kaj nas čaka.. Nadaljevali smo čez grebenčke, se spuščali po skobah in zopet vzpenjali in tako ves čas. Pot je bila fantastična. Najlažje je bilo tam, kjer so jeklenice, najtežje je pa tam, kjer ni ničesar, prehodi po ozkih poličkah, pod koraki pa pesek. Tam je srce kar malo hitreje bilo. To so res prave špice! Ne pustijo te, da bi pogled malo usmeril po okoliških hribih, morda v nebo. Nekateri pot uvrščajo med najtežje in najlepše zavarovane plezalne poti pri nas. No pa smo le prilezli na vrh in zmagoslavno dvignili roke. Občutek je bil izjemen. Po krajšem oddihu smo se pustili do Staničevega doma, kjer smo imeli daljši postanek. Pogledovali smo proti Triglavu, kjer je bilo kljub pozni popoldanski uri še vedno veliko planincev. Toda naš cilj je bil Kredarica. Pot do nje je bila precej mučna, saj smo bili že precej utrujeni. Pa smo le prišli. Naslednje jutro smo zgodaj vstali, zunaj je bila še tema, toda kar nekaj lučk se je pomikalo proti Triglavu. Hoteli so videti sončni vzhod. Gneča je bila velika, vikend izjemno lep in skupaj z nami je veliko ljudi želelo na Triglav. Od doma smo se usmerili do roba ledenika (Zeleni sneg), nato pa se kaj kmalu začela plezalna pot, katera je res zelo dobro zavarovana. Nekateri so se z vrha že vračali, tako da smo se morali na ozkih in strmih predelih umikati in čakati. Z Malega Triglava smo se spustili na sedelce med obema vrhoma, nato pa ponovno vzpeli po dobro varovani grebenski poti na vrh. Lep je bil občutek stati na naši najvišji gori, pa čeprav to ne prvič. Razgled na zahodne Julijske Alpe, Karavanke, Kamniško-Savinske Alpe….izjemen, nepozaben, le meglice v daljavi so nam zakrile pogled do Jadranskega morja. Vzeli smo si čas za uživanje, pa Dragota smo krstili. V naše knjižice smo odtisnili žig in se fotografirali. Spust proti Doliču je bil dokaj zahteven, pot dobro varovana, vseeno pa potrebna previdnost. Spust smo načrtovali čez Luknjo v Vrata, vendar smo se morali zaradi časovne stiske spustiti v Zadnjico. Z avtobusom smo se iz Trente vračali proti domu. Bilo je super, lepo vreme in dobra družba.

Zapisala: Iva Šibav