12.8. - 15.8.2017 - KAMNIŠKO SAVINJSKE ALPE

Letošnjo 4 dnevno turo smo začeli pri Domu v Kamniški Bistrici. Sledili smo oznakam za Kamniško sedlo. Pot se ves čas malo več, malo manj strmo vzpenja, pridemo do opuščene planine, kjer stoji preprosta koča Pri pastirjih (1418 m).

Tu zapustimo gozd in se po strmi poti vzpnemo do Kamniške koče na Kamniškem sedlu (1876 m). Po premaganih 1300 m vzpona nas je pričakalo dokaj hladno in zelo vetrovno vreme, zato smo raje ostali v koči razen treh kolegov, ki so popoldan izkoristili za vzpon na sosednjo Brano (2253 m). Naslednje jutro smo se v še vedno vetrovnem in hladnem vremenu napotili proti Turski gori. Pot nekaj časa preči pobočja pod Brano, nato pa se s pomočjo varoval spusti v izrazito škrbino imenovano Kotliči. Dobro zavarovana in zelo strma pot nas nato pripelje do najbolj slikovitega dela poti imenovanega »sod brez dna« naravno okno v steni Turske gore. Strmina nato postopoma popusti in vse bolj razgledna pot nas hitro pripelje na vrh Turske gore 2251 m. Pot do vrha je uvrščena med zelo zahtevne poti. Naš trud je bil poplačan z zelo lepim razgledom na Grintovec, Skuto, Rinke, Mrzlo goro, pa celo na Logarsko dolino. Spogledovali smo se s sosednjo goro Skuto našim naslednjim ciljem. Po krajšem postanku smo se spuščali po kraškem svetu med neštetimi kotliči, žlebiči, brezni in čez travnate zaplate in sledili oznakam za Skuto. Po prečenju melišča smo prišli do vznožja skalnega grebena Skute. Zelo mogočno-veličastno deluje ob pogledu navzgor. Nadeli smo si čelade in varovalno opremo in se podali v skalovje. Drzno speljana steza se strmo vzpenja po skalnih strminah in med gladkimi stenami, to je pravi užitek, adrenalin deluje. Ob poti si ogledujemo zanimivo rdečkasto-rjavo kamnino, ki vsebuje železove- aluminijeve minerale in je velik magnet za strele. Kljub varovalom, je potrebna koncentracija in velika previdnost. Po osvojitvi gore (2532m) smo si z dvignjenimi rokami in nasmeškom na obrazu segli v roke. Razgled res fenomenalen na Grintovec, v ozadju Kočna, desno daleč v ozadju Julijske Alpe-Triglav. Občutek nepozaben, če goro osvojiš po bolj zahtevni poti. Žig v beležnico, vpis v knjigo, fotografiranje in počasi spust proti Cojzovi koči. Tudi spust ni bil nedolžen, za vsak korak je veljala previdnost. Ustavili smo se še pri bivaku Pavleta Kemperla pod Grintovcem. Nato pa naravnost do Cojzove koče, ki stoji na nadmorski višini 1793 metrov, obdana z vrhovi in stenami. Po uspešnem in napornem dnevu nam je v koči teknilo hladno pivo. Po dobri večerji v prijetni družbi smo legli k počitku, kajti naslednji dan so nas čakali novi izzivi.
Po jutranjih opravkih si nadenemo nahrbtnike in jo mahnemo proti mogočnemu Grintavcu čez travnata pobočja posejanimi s kamenjem in balvani, pot nato počasi preide v bolj kamnit svet. Kasneje se pot začne nekoliko resneje vzpenjati, trave je vse manj, smo na Strehi, kot se imenuje južno položnejše pobočje Grintovca, ki se od daleč vidi kot streha. Do vrha nas pot vodi po ne prestrmo skalnatem pobočju. Pa smo prisopihali na vrh (2558 m). Z naših nasmejanih obrazov je bilo vidno veselje in zadovoljstvo. Zaslužen počitek, fotografiranje, naše dnevnike smo obogatili z novim žigom. Ko tako svobodno stojiš na vrhu gore, te narava ob lepem vremenu nagradi z izjemnim razgledom na Kokrsko in Jezersko Kočno, Dolgi Hrbet, Skuto, Kalikško goro, Krvavec. Pogled nam je uhajal še na naš zadnji cilj - Jezersko Kočno. Steza se zložno spušča po grušču, potem pa krene vodoravno v skalovje zahodnega pobočja Grintovca. Spust je zelo zahteven, pomagajo nam klini in zajle. Kmalu moramo skozi ozko Dolško Škrbino.S skalnatega sveta pridemo na strmo melišče, naprej pa je steza speljana tik ob steni do grebena, ki povezuje Grintovec in Kočno. Sledimo markacijam za Kočno. Za dostop na Kočno je potrebno skozi prehod, ki velja za enega najzanimivejših prehodov v naših gorah. Kočna je pač kraljica Kamniško-Savinjskih Alp. Tu smo pustili nahrbtnike in se skozi prehod dobesedno splazili po trebuhu. Do vrha nas pot vodi po grušču in skalovju. Ko smo stali na vrhu (2540 m), smo od veselja zavriskali. Za našo Vesno pa je bil ta trenutek še posebej veličasten. V knjižico je odtisnila še zadnji manjkajoči žig in prehodila je Slovensko planinsko pot. Vesna čestitke in kapo dol. V društvu je prva predstavnica nežnega spola, ki ji je to uspelo. To je motivacija za vse nas. Z vrha je zelo lep pogled proti Grintovcu, lepo pa se vidijo tudi Karavanke in Gorenjska ravnina. Peščica se jih je podala še na bližnjo Kokrsko Kočno, ostali smo se počasi vračali. Po daljšem postanku smo si nadeli nahrbtnike in se usmerili proti Češki koči po Kremžarjevi poti. Spust je bil precej zahteven. V pomoč so nam bila varovala, predvsem pa lastne roke. Vseskozi gledamo kočo, a do nje je še daleč, še noge nas niso več ubogale. No pa smo le prišli. Ena sama želja - pivo. Vesna nas je za dosežen cilj počastila s pijačo. Po načrtu je bil naslednji dan le še spust v dolino in domov, vendar smo se odločili, da bomo v naše planinske dnevnike dodali še en žig v Kranjski koči na Ledinah. Po zajtrku se odpravimo in sledimo oznakam. Sprva nas pot vodi ob redkem ruševju nato postane zahtevnejša. Pred vstopom v steno si nadenemo samovarovalno opremo. Tu postane pot še zahtevnejša in se s pomočjo jeklenice in nekaj skob strmo vzpne. Ko prečimo ozek skalnat prehod se prenehamo vzpenjati ter nato večinoma v rahlem spustu prečimo izpostavljeno pobočje. Pot nas v nadaljevanju pripelje do strmega melišča Tu nadaljujemo naravnost in kmalu vstopimo v grapo, imenovano Žrelo. Tu je velika nevarnosti padajočega kamenja. Pogled navzgor te kar strese. Povratka ni. Počasi, drug za drugim se po grapi počasi dvigamo in dvigamo, kot da bi želeli v nebo. Nekaterim je bilo plezanje užitek, drugim pa malo manj. In ko se je zadnji dvignil iz Žrela smo bili ponosni nase, od veselja zavriskali in dvignili roke. Vzdržljivost, previdnost in solidarnost - tri prvine, ki smo jih preskušali, ko smo kot novoletni okraski viseli na jeklenicah in se premikali po ozkih policah. Še malo pa smo bili pri Kranjski koči na Ledinah. Nad nami se je dvigalo mogočno ostenje Velike Babe, pa Koroška in Kranjska Rinka, Skuta. Vsi smo bili mnenja, da je bila današnja ferata pika i. Odžejali smo se, odpočili, odtisnili še en žig, Še ena gasilska in spust proti Jezerskemu. Kamnitemu spustu je sledila zelena pot skozi gozd vse do Planšarskega jezera, kjer smo počakali na prevoz.

Kaj lahko povzamem z letošnje ture: Odlična družba, vreme razen nekaj vetra - super. Ponosni, da smo v teh dneh premagali zelo zahtevne poti. Na vsakem koraku srečujemo značilne alpske rastline. Visokogorsko rastlinje na meliščih in v skalnih razpokah je izjemno. Razmere, primerne za rast, trajajo le nekaj mesecev. V tem kratkem času morajo rastline pognati, cveteti, ploditi in se pripraviti za preživetje dolge zime. Vsepovsod so nas spremljale tudi živali : kozorogi, kavke in mnoge druge ptice, ki jih ne poznam. Odnos med ljudmi je čisto drugačen, vsak vsakogar pozdravi, kot da si v nekem drugem svetu. Kar pa te najbolj prevzame, je narava. Gore okrog in okrog tebe ena višja, druga nižja. Teh občutkov se žal ne da opisati, treba jih je doživeti.

Upamo, da nas bo Jože tudi v naslednjem letu peljal novim podvigom naproti, če nam bo le zdravje služilo.

Zapisala: Iva Šibav