3.-4.8.2019 – DOLOMITI (TRE CIME, MONTE PATERNO, LAGO SORAPISS)

S planinskim društvom Brda v Dolomite, preživeta dva lahkotna in sproščena dneva v odličnih razmerah, vremenu in seveda družbi, z vzponom na Monte Paterno, sprehodom okrog Treh Cim di Lavaredo, drug dan pa do čudovito modro belega - nebeško turkiznega jezera Sorapiss.

V jutranjih urah smo se odpeljali po Italijanski strani do Tolmezza, Forni di Sopra, Auronzo di Cadore, mimo čudovitega jezera Misurina, do koče Auronzo (2320 nmv). Od koče Auronzo smo pot nadaljevali ob vznožju veličastne gore Tre Cime/Tri Cime, katere je najvišji vrh visok kar 2.999 m. Kaj kmalu smo prispeli do prve koče Lavaredo. Od koče smo se povzpeli po melišču proti škrbini (Forcella Lavaredo) med Monte Paternom in Tremi Cimami in vstopili desno skozi nizek predor na goro, hodili po policah, proti škrbini Forcella del Camoscio, levo na ferato-po desni strani do vrha Monte Paterna (2744 nmv), izredno slikovite gore, na kateri so še vedno ostanki prve svetovne vojne. Njen greben je poln čudovitih vrhov in seveda, z njega pa najlepši pogled na Tre Cime, kot tudi na druge gore v njegovi okolici. Na vrhu Monte Paterna je postavljen križ v spomin De Luci-Innerkoflerju. Monte Paterno je poznan tudi po tragičnih dogodkih, ki so se tu zgodili med prvo svetovno vojno. Najbolj znan je vzpon gorskega vodnika Sepp Innerkoflerja iz Sextena. Vrh je skušal doseči po severnem grebenu, malo pod vrhom pa so ga opazili Italijani in začeli streljati. Zadel ga je, nehote, gorski vodnik Reno De Luca, ki je bil tudi Innerkoflerjev osebni prijatelj. Seppa Innerkoflerja so so z vso pieteto pokopali prav na vrhu Monte Paterna, šele po vojni so njegove posmrtne ostanke prenesli v Sexten in jih tam položili k večnemu počitku. Kasneje med vojno je padel tudi Reno De Luca. V spomin na ta tragičen dogodek so pot po severnem grebenu poimenovali »Ferrata De Luca-Innerkofler«. Po tej poti smo z močnimi občutki in spoštovanjem sestopili z vrha Monte Paterna in vstopili v izklesan 400 m dolg rov, ki služi kot del poti, do koče Locatelli. Skupina je bila še kar naspedirana, skoraj bi rekli, nič utrujena, Tako smo se odločili, da pot podaljšamo in se od koče Locatelli spustimo še na pot okrog Treh Cim. Najprej smo se spustili nazaj za 200 m v dolino in se dvignili ponovno pod ostenje Treh Cim. Tako in drugače, kakor koli jih pogledaš, iz vseh zornih kotov, so lepe in vedno imaš občutek, da jih vidiš prvič. Lepota res nima meja...Drugi dan,vstajanje ob 5,30, štart od koče Auronzo ob 6,30, smo se za nekaj trenutkov ustavili tudi pri čudovitem jezeru Misurina, ki je največje naravno jezero v italijanski regiji Cadore in leži na nadmorski višini 1.754 m. Na obrežju stoji mogočni stari hotel, obkrožajo ga iglasti gozdovi, v ozadju pa veličastne gore na vse strani. Celo kavico smo, vsi veseli, uspeli popiti v bifejčku ob jezeru, ob tako zgodnji jutranji uri - 06,45, to pa na račun 1000 tekačev, ki so se ravno zbirali in pripravljali, da bodo tekli od jezera Mizurina do koče Auronzo. Tradicionalni tek, malce sem poklepetala z udeleženci. Po dobri kavici pa nazaj na avtobus in na prelaz/Passo Tre Croci (1805 nmv). S prelaza smo se usmerili po lepo urejeni in nezahtevni poti, ki nas je pripeljala mimo koče Rifugio al Sorapiss - Rifugio Vandelli, malo naprej pa do turkiznega in nenavadne modro bele barve - jezera Sorapiss ( 1926 nmv). Barva jezera je skoraj nezemeljska, neopisljiva. Ob jezeru smo se malce sprehodili, posedeli, občudovali čudež narave, fotografirali po dolg in počez, nato pa odšli še do koče ob jezeru na zasluženo pivo in kavico. Sestopili smo nazaj po isti na prelaz Passo Tre Croci in se na žalost morali vrniti nazaj domov.

Preživeli smo dva prečudovita dneva.

Zapisala: Katja Žagar - vodnica PD Kanal