2018 07 RAZOR28.-29.7. 2018 KRIŠKI PODI – RAZOR

Na pot smo se odpravili okrog poldneva. V Bovcu smo spili kavico in se napotili proti Zadnjici. Parkirišče v Zadnijci je bilo polno, kako ne, saj je   sezona hribolazenja  na višku in vsi bi radi še to poletje osvojili kakšnega vršaca, tam visoko v naših gorah.

Naši nahrbtniki so bili težki, ko smo si jih oprtali smo spoznali, da bo pot v hrib kar naporna. Do koče smo morali narediti kar 1400 m višinske razlike. Pot je v bistvu stara mulatjera, ki se serpentinasto, počasi vije proti vrhu. Nič kaj zahtevna, a dolga. Dolgi ovinki čez cel hrib, zdaj v levo, zdaj v desno, najprej po gozdu, potem med ruševjem in nizkimi travami in proti vrhu po grobem, nasutem kamenju. Zelo počasi smo pridobivali na višini. Bilo je  vroče, na naših ramenih pa težki nahrbtniki.  Po dobrih štirih urah hoje navkreber , se nam pokaže tudi Pogačnikov dom na Kriških podih. Še malo, mimo spodnjega jezera in nekaj zadnjih korakov, ko je vsak korak težji in že smo pri s soncem obsijani koči in s pogledi vse naokrog in nazaj po celi dolini Trente, s Sočo,  najlepšo reko na svetu. Čeprav se je dan že prevesil v noč, so pohodniki še vedno prihajali. Koča je bila resnično polno zasedena. Lahko bi rekla, da je pokala po šivih. Prijaznim planincem se moramo zahvaliti, da so nam odstopili prostor, da smo lahko v miru pojedli enolončnico. Nekatere planinke pa očitno ne poznajo pravil obnašanja v kočah, saj nahrbtnikov niso hotele odložiti na tla. Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Razorju. Pot je sprva krasna – vije se med zanimivimi skalnimi skoki in po skalni plošči, kasneje pa poteka po melišču, ki nam ni preveč povšeči. Bomo že! Po uri in pol hoje končno pridemo do češnje na vrhu torte – zavarovanega dela z jeklenicami. Opremimo se s samovarovalnim kompletom. S pomočjo jeklenice in skob se vzpnemo po navpičnem oz. na kratkem delu celo previsnem kaminu. Tukaj moram priznati, da me je bilo strah. Vsi smo bili mnenja, da bi bil pri vzponu,  še kako dobrodošel kakšen klin več.   Ko smo premagali zavarovan del poti nas je do vrha ločil še kratek vzpon. Naši nasmejani obrazi so odražali veselje in zmagoslavje. Vrh ponuja res veličasten razgled na najvišje vrhove naših Julijskih Alp. Formalnosti vpis v knjigo, žig in seveda obvezno fotografiranje za spomine. Po krajšem postanku pa se počasi pripravljamo za sestop. O  popolnem uspehu pa tako lahko govorimo šele, ko se srečno vrnemo tudi nazaj v dolino. In še kako je bilo potrebno biti pazljiv na vsakem koraku. Na poti proti koči smo opazili tudi kozoroge, ki so se nemoteno pasli in uživali na svojem terenu. V koči smo si vzeli čas za počitek, ni se nam mudilo, čaka nas samo še varen sestopa nazaj v dolino. Šesterica naših kolegov pa si je za povratek v dolino izbrala pot čez Bovški Gamsovec. Bilo je vroče in soparno, naše noge utrujene, tako, da je bil vsak nov korak še težji  in na cilju smo si pošteno oddahnili, še posebej, ko smo si sezuli gojzerje.

Zapisala: Iva Šibav

2018 07 RAZOR1 2018 07 RAZOR2 2018 07 RAZOR3 2018 07 RAZOR4 2018 07 RAZOR5 2018 07 RAZOR6 2018 07 RAZOR7 2018 07 RAZOR8 2018 07 RAZOR9 2018 07 RAZOR10 2018 07 RAZOR11 2018 07 RAZOR12 2018 07 RAZOR13 2018 07 RAZOR14 2018 07 RAZOR15 2018 07 RAZOR16 2018 07 RAZOR17 2018 07 RAZOR18 2018 07 RAZOR19