8.10.2016 – POHOD PO POTEH MIŠKA KRANJCA

V soboto osmega oktobra smo se z dvema kombijema v zgodnjih jutranjih urah odpravili na skrajni vzhodni del Slovenije, v Prekmurje - natančneje v Veliko Polano. Zborno mesto je bilo na domačiji Miška Kranjca.

V domačiji je na ogled pisateljeva delovna soba s knjigami, v ostalih prostorih pa je na ogled njegova življenjska pot, literarno, politično in uredniško delo, kakor tudi skromen literarni prispevek njegovega brata Ignaca . Pohod je potekal, kjer je dejansko hodil in jih v svojih literarnih delih opisal pisatelj Miško Kranjec. Napisal preko 50 romanov, črtic in novel. Organizatorji so nam postregli topel čaj, saj je bilo precej hladno. Prvi postanek je bil pri Copekovem mlinu, edinem ohranjenem mlinu na potoku Črncu. Mlin je znan tudi kot edini ohranjeni tovrstni predindustrijski mlin, katerega obnovo je podprla tudi Evropska unija. Po obnovi je mlin dobil tudi mlinarja, zato kolo obratuje še zdaj. Tehniški objekt je zaščiten kot zgodovinski spomenik, vsekakor pa je pomemben tudi kot pristen primerek etnološke dediščine. Tukaj smo lahko kupili domače pridelke, predvsem pa so bili zanimivi izdelki iz ličja. Ob potoku Črnec raste veliko jelš. To naj bi bil največji nasad črne jelše v Evropi. Lovske preže pa nas spomnijo na bogastvo divjadi v teh krajih. Ob poti smo si ogledali tudi čebelnjak. Ravnina, ravnina, ravnina... Tega mi nismo vajeni in že zapornica na Ledavi nam vsaj malo razbije monotonijo pokrajine. Na poljih je bila še ne obrana zrela koruza, veliko polj je zasejanih z ogrščico. Pot čez pomursko avtocesto nas je pripeljala do Dolge vasi, kjer so nas pričakali s priboljški. Od tu smo se povzeli na Dolgovaške in Lendavske gorice. Ob poti smo lahko občudovali izjemno lepe zidanice. Največja atrakcija na tem področju je razgledni stolp Vinarium. Stolp je 53,5 metra visok sredi gričevnate pokrajine na 302 metrih nadmorske višine. To je najvišji razgledni stolp v Sloveniji, odprt je bil odprt septembra 2015. Nanj se lahko povzpnemo po 240 montažnih stopnicah ali z dvigalom. Z razgledne ploščadi na višini 42 m je prekrasen razgled na Lendavske gorice kakor tudi na širno okolico celo v Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo. Ob stolpu je v hiškah na voljo lokalna kulinarična in vinska ponudba. V prijetni druščini s pokušnjo lokalnih dobrot smo se tukaj zadržali kar precej časa. Pot smo nadaljevali do Miškovih goric v Lendavskih goricah. Ob poti se vrstijo raznolike hiše in zidanice. Prišli smo do Miškove zidanice, ki je sedaj podrta in v lasti občine. Načrtujejo izgradnjo novega objekta. Tukaj so nas pričakali s kapljico domačega. Za nas Primorce je na tem področju nenavadna postavitev vinogradov, tukaj teras ne poznajo. Po prehojenih 18 km smo pot zaključili v restavraciji TUŠ marketa v Lendavi. Žal smo uradni del zaključka zamudili, odličnega bograča pa ne. Ob zvokih domače glasbe smo se tudi zavrteli. Našega obiska so bili veseli predvsem potomci naših izseljencev. Povabili so nas na ogled muzejske hiše v vasi Pince Marof , kjer nas je sprejel Stanko Bensa. Po ogledu muzejske hiške nas je povabil na kozarček in nam na kratko predstavil zgodovino primorskih in istrskih prednikov, predstavil nam je tudi njegovo knjigo »Od Soče do Mure«. Presenečeni smo bili nad njegovo izpovedjo o težavah, ki jih tarejo v vsakdanjem življenju, saj jih še vedno obravnavajo kot begunci, čeprav je to že tretja generacija. Prav zaradi tega so vsakega obiska iz Primorske in Istre zelo veseli. Zunaj se je že mračilo, pred nami pa je bila še dolga pot in potrebno se je bilo poslovit. Domov smo se polni lepih vtisov vrnili po voznih večernih urah.

Iva Šibav