27.-28.08.2016 JALOVEC
Po našemu programu je bil zadnji vzpon v visokogorje rezerviran za Jalovec. Jalovec spada med najbolj obiskane vrhove Julijskih Alp. Vse poti nanj pa so zahtevne, dolge in naporne, zato se lahko vzpona lotijo le izkušeni, dobro opremljeni in kondicijsko pripravljeni gorniki.
Velja za drzno in izzivalno goro. Za primerjavo naj povem, da velja vzpon na Triglav za lažjega, kot je ta na Jalovec. Da po lepoti res izstopa iz svoje okolice, je dokazala tudi Planinska zveza Slovenije, ki si je silhueto Jalovca izbrala za svoj grb.
Vzpon smo začeli v Zadnji Trenti. Po uri in pol hoda smo na razcepu poti zavili desno proti zavetišču Špička. Gozd je postajal vse redkejši, kar je pomenilo, da smo bili že precej visoko. Okrog poldneva smo prišli do zavetišča pod Špičko (2064 m). Vreme je bilo čudovito, jasno, nebo brez oblačkov, ura poldan in padla je odločitev, da gremo naprej do vrha. Nadeli smo si varovalno opremo in se odpravili. Pot je potekala po sprva razmeroma dobro zavarovani skalni rebri, nato pa se strmo vzpenjala po steni manj znanega Velikega Ozebnika. Prečili smo strma in za zdrs nevarna pobočja pod tem vrhom. Na tem delu je pot slabše varovana in zelo izpostavljena padajočemu kamenju. Prišli smo na visokogorsko ravnico, imenovano Jezerce. Pričel se je pestrejši, pa tudi nevarnejši del naše ture. Pogled proti vrhu je bil osupljiv. Pot se vseskozi strmo vzpenja in po mestoma precej izpostavljenih delih pripelje na glavni greben Jalovca. Kakšno olajšanje, ko prideš na vrh! Ni škoda truda, kajti občutek, da si na vrhu tako lepe in mogočne gore, je res izjemen. Zaradi jasnega neba je bil razgled na vse strani izjemen. Nasproti so nas je pozdravili Mangart, Bavški Grintavec, v daljavi Viš in drugi italijanski vrhovi, pa prelepe doline Planice, Trente in Koritnice ….Vračali smo se po isti poti. Tudi za sestop je bila potrebna previdnost in zbranost. Po dveh urah in pol smo se srečno vrnili v kočo. Veseli smo si segli v roke – misija uspela. Še zadnji užitek: po 9 urah sezuti planinske čevlje. Po večerji smo utrujeni legli k počitku. Zjutraj smo bili deležni še enega čudovitega pogleda na vzhajajoče sonce. Za povratek smo izbrali pot do Vršiča, nato se z avtobusom peljali do odcepa za izvir Soče in se peš odpravili do avta. Pri povratku domov smo pogled še enkrat usmerili proti Jalovcu, kajti za vsakega planinca pomeni vzpon na Jalovec velik uspeh.
Zapisala: Iva Šibav
