14.-16.08.2016 KARAVANKE

Letošnja tridnevna tura je potekala po Karavankah. Do Jesenic smo se peljali z vlakom, nato pa z avtobusom do Valvazorjevega doma pod Stolom, kjer se je začela naša tura. Lepo markirana pot se dokaj strmo vzpenja, dokler nas ne pripelje na travnato pobočje.

Od tu že zagledamo vrh. Do Prešernove koče smo rabili približno tri ure. Od koče smo se rahlo spustili in od vrha nas je ločilo le še nekaj korakov. Razgled na vse strani je bil z vsakim korakom lepši. Vrh Stola z 2236 m leži na slovensko-avstrijski meji in gotovo sodi med prvovrstne razgledne vrhove. Počasi smo se podali proti Zelenici. Sprva smo se spuščali po kamnitem terenu, prečili smo tudi manjše melišče, nato je bila pot do koče bolj ali manj ravna. Sonce je močno pripekalo, zato smo bili veseli, da je steza šla tudi skozi gozd. Po treh urah hoda smo zagledali pašnike, kar je pomenilo, da je koča v bližini. Tukaj smo prespali, naslednje jutro pa se podali proti Begunjščici. Pot je vodila čez melišče in redke nizke borovce, na nekaterih mestih pa je bila precej strma. V pomoč nam je bila tudi jeklenica. Ko se odpre razgled proti Bledu, si poplačan za vse težke trenutke. Na razpotju smo se usmerili proti koči na Robleku. Ta koča je najbolj znana po Avsenikih in pesmi “Na Roblek bom odšel, bom ljubco s sabo vzel …“. Pot naprej proti Velikemu vrhu se prečno vzpenja po ponekod precej strmih južnih pobočjih Begunjščice. Sonce je neusmiljeno pripekalo, poti pa ni in ni bilo konec. Ko se je izza ovinka prikazal vrh, je bil videti strašno daaaleč…Z več postanki smo le prisopihali gor. Razgled na Julijske Alpe s Triglavom, na Blejsko jezero, je bil vreden truda. Veliki vrh (2063 m) je zelo obiskan, saj je bilo veliko pohodnikov. Naša naslednja postaja je bila koča na planini Preval. Do tja je bilo okrog 3 ure hoda, morali pa smo premagati spust po izjemno zoprnem terenu, imenovanem Kalvarija - upravičeno nosi tako ime. Do našega cilja – koče na Dobrči, je bilo še daleč, zato smo si nadeli nahrbtnike in odrajžali. Gozdna pot po prepadnih bregovih z nekaj vzponi se zelo vleče in vleče. Končno smo zagledali pašno ograjo, kar je pomenilo, da je koča blizu. Tam smo prespali, po zajtrku pa se odpravili še na vrh Dobrče (1634 m). Z vrha je prekrasen pogled na Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe. Po krajšem postanku smo se spustili proti Tržiču. Med potjo smo se ustavili na Lešanski planini, kjer je pastirska koča, ki delno služi kot manjša planinska koča. Po stalnem spuščanju smo prišli v vas Brezje pri Tržiču. Hoja po asfaltu do avtobusne postaje v Tržiču je bila precej zoprna. Z avtobusom smo šli do Kranja in nato z vlakom proti domu. Vsi smo bili enotnega mnenja – bila je čudovita tura! Jože, hvala.

Iva Šibav